"Model avtoritete, ki je deloval še nekaj generacij nazaj, ko so se otroci bali odraslih, staršev in različnih avtoritet zato, ker so jih kaznovali in ustrahovali, ne deluje več," trdi dr. Albert Mrgole, psiholog, doktor sociologije kulture, sistemski družinski terapevt, supervizor ter avtor in soavtor več knjig.
"Kot sam vidim ta problem, gre za neko trenutno izgubljenost ob neupoštevanju tega ključnega dejstva. Očitno se je zgodil mentalitetni obrat in otroci se avtoritet ne bojijo več kar tako. Nove generacije otrok se na avtoritarne prijeme enostavno ne odzivajo.
Mislim, da je to kulturni obrazec, ki ga sam zelo podpiram. Stranski učinek tega pa seveda je, da zdaj ljudje, ki naj bi zavzeli avtoritativne položaje, nimajo modela. Zdaj moramo najti neke nove načine.
V spletni skupnosti staršev najstnikov Skulam delamo po treh stebrih. Prvi steber je, da se kot starš zavedam svojih vzorcev: od kod reagiram; kaj so bile moje potrebe, ki niso bile zadovoljene; kaj so moje nedokončane otroške zgodbe. Pri nekaterih temah nam je udobno, saj smo navadno tam dobili varen odziv, pri določenih temah pa nam ni udobno, pač pa smo prestrašeni, panični, tam zalezujemo, nadzorujemo. Nekje pa smo povsem kaotični, zato se izgubimo, odmaknemo, zamrznemo.
Zavedanje, da imamo svoj delež v odnosu, je ključno; to je osnova, da lahko sploh učinkovito vodimo odnose z otroki. Ta prvi steber v sistemski paradigmi je pravzaprav najtežji del, kajti najtežje je pogledati vase.
Ljudje navadno rečejo, saj z mano ni nič narobe. Ne gre za to, da bi bilo kaj narobe, ampak gre za zavedanje, da imam vpliv v odnosu, da sem eden od soplesalcev in da s svojimi koraki tudi jaz prispevam k temu, kakšen bo občutek plesa.
Drugi steber je, da se zavedamo, kaj se v odnosu dogaja, torej zavedanje dinamike, samega plesa. Starši se pogosto ne zavedajo, kako jih otroci zapeljejo v različne plese. Na primer: želimo biti prijazni in že stotič otroku rečemo: "Prosim, odnesi smeti." Prosimo in prosimo, na drugi strani pa ni odziva. Ta prvi ples je bolj "sentiš" ples, potem pa začnemo bolj na "hard" – povzdignemo glas in se začnemo jeziti, in ko se otrok končno odzove, se začne pregovarjanje, kar je zelo značilen ples.
Po pregovarjanju, ko nam odnese kapo, navadno začnemo razmišljati, kako bi zlorabili svojo moč, in potem pogojujemo, grozimo, ponižujemo, kaznujemo in na koncu – to je zadnja stopnja – se izklopimo iz odnosa, kar je najbolj strašljiv ples. Starši se tega ne zavedajo in tudi ne vedo, kako priti iz tega, kako ponovno vzpostaviti stik in pridobiti drugačen vpliv.
Seveda je možno uporabiti drugačne načine, brez uničevalnih modelov, ki dejansko zastrupljajo odnose. In dobro se je zavedati, da z njimi hkrati posredujemo modele za prihodnje generacije.
Šele tretji steber je povezan s tem, kako se odzivati, sem spada torej tudi čustvena regulacija. Torej – kaj je avtoriteta, kaj namesto kaznovanja, kako otroke učiti, da se učijo iz svojih izkušenj, posledic itn. To je to, čemur pravim lastnosti staršev prihodnosti, nov model namesto tradicionalnega, izven pogojevanja in kaznovanja."
Prisluhnite podkastu:
Novo na Metroplay: O duhovnih praksah v psihoterapiji | Prof. dr. Borut Škodlar
