Naslednjič, ko bo imel vaš otrok čustveni izbruh, poskusite TOLE

Cepetavice so nekaj normalnega

Pravzaprav niso samo normalne, temveč celo zdrave. Seveda to ne pomeni, da so zabavne, prijetne ali primerne. Ne, to gotovo niso. So zahtevne in naporne za vse udeležene, pa vendar so del zdravega otrokovega razvoja.

Cepetavica – tisti trenutki, ko se zdi, da se je otroku čisto »utrgalo« – je znak nečesa in samo nečesa: da otrok ne more obvladati čustvenih zahtev določene situacije. V trenutku, ko izbruhne, doživlja čustvo, potrebo ali občutek, ki je močnejši od njegove zmožnosti, da ga regulira. To si velja zapomniti: cepetavica je biološko stanje neregulacije, ne pa namerno dejanje neubogljivega otroka.

Pomembno je, da otrok zna prepoznati in izraziti svoje želje

Kot starši hočemo, da otrok zna prepoznati in izraziti svoje želje, da se oprime zamisli, da »ve, kaj hoče, četudi mu drugi govorijo, da to ni mogoče«. Pri majhnem otroku ne moremo spodbujati pohlevnosti in ubogljivosti ter pričakovati, da bo kot odrasli samozavesten in odločen. Tako pač ne gre.

Predstavljajte si, da je vaša hči stara petindvajset let. Ali hočete, da je zmožna reči: »Ne, to se mi ne zdi prav,« kadar ji nekdo postavi neprimerno vprašanje? Ali si želite, da si bo upala prositi za povišico? Ali da bo rekla partnerju, naj bolj spoštljivo govori z njo? Če hočemo, da se otrok nauči prepoznati želje in potrebe v odraslosti, potem moramo razumeti, da so čustveni izbruhi pomemben del njegovega razvoja.

• >>8 škodljivih fraz, ki jih govorimo otrokom

Opomnite se, da ste v sebi dobri

Starši težko ostanemo prisebni, ko otrok doživlja napad cepetavice, kajti otrokova nereguliranost spodbudi naše lastne občutke krivde. Zunanja krivda je vselej združena z notranjim občutkom krivde: če se sprašujemo, kaj je narobe z otrokom, se gotovo vprašamo tudi: »Kaj je narobe z mano?« Morda si tudi mislimo, da ne znamo vzgajati.

Ta misel je tako boleča, da pogosto hočemo čim prej ustaviti otrokov izbruh in s tem potlačiti lastno stisko. Zato naslednjič, ko vidite, da se bo otroku »utrgalo«, najprej povejte sebi: »Nič ni narobe z mano. Nič ni narobe z otrokom. Lahko se spoprimem s tem.«

Dvoje je res

Rada bi, da si zapomnite naslednje besede: »Dvoje je res: jaz odločam o tem in moj odgovor je ne. Ti pa odločaš o svojih občutkih in imaš pravico, da se jeziš.« Besede niti niso tako pomembne kot sama ideja in ton. Ideja je ta, da imamo pravico do odločitve, otrok pa pravico do svojih občutkov.

Kaj pa ton? Ne moremo govoriti hladno ali vzvišeno, češ: »Lahko si jezen, vseeno mi je.« Izraziti moramo pristno dovoljenje in empatijo, morda celo z besedami: »Razumem, zakaj tako čutiš,« »Vem, da ti je zelo hudo,« ali: »Včasih je tako težko biti otrok.«

Pri obvladovanju čustvenih izbruhov je pomembno, da si zapomnimo troje:

• nismo odgovorni za otrokova čustva;
• ni treba, da se otrok strinja z našo odločitvijo;
• če otroku sporočimo, da nimamo težav z njegovimi čustvi, se bo naučil, da ne bo imel težav z lastnimi silovitimi čustvi, kar je nujno potrebno za razvoj čustvene regulacije.

Poimenujte željo

Med mojimi najljubšimi strategijami v primeru cepetavice je poimenovanje želje, ki se skriva za otrokovim izbruhom – dobesedno naglas izrecite, česa si otrok želi, a ne more dobiti.

Vedno lahko najdemo neizpolnjeno željo, pa naj gre za nekaj otipljivega, kot je denimo sladoled za zajtrk, ali kaj bolj osebnega, recimo da si želi več samostojnosti ali da mu pogosteje prisluhnemo. Ko poimenujemo željo, takoj vidimo pod površino in ugotovimo, zakaj je otroku tako hudo – kaj hoče in česa nima. S poimenovanjem želje se povežete z njim in izrazite empatijo. Otrok bo imel občutek, da ga razumete, s tem pa tudi, da je na varnem in v sebi dober, in tako se bo laže pomiril.

• >>Umetnost vzgoje odgovornih, samostojnih in zdravih otrok

Ocenite jakost

Ko potrdimo intenzivnost otrokovih občutkov, mu pomagamo, da zmešnjavo čustev preokviri v nekaj konkretnega in bolj razumljivega.

Recimo, da komaj čaka na barvice, s katerimi se prav zdaj igra njegova sestra. Lahko rečete: »Želiš si barvice, TAKO MOČNO si jih želiš … tako kot je velika ta soba! Ne, še bolj, kot ta hiša! Kaj? Ojej, kot vsa soseska!« Ali pa morate denimo oditi iz parka in otrok je res jezen. Jakost ocenite z besedami: »Zdajle nisi samo malo razburjen, ampak toliko kot ta avto! Ne, še bolj – kot vsa ulica!«

Upajmo, da se bo otrok pridružil in rekel: »Ne, jezen sem kot cel SVET!«  To je dobro, ker pomeni, da otrok vidi, da razumete, kako ogromna so njegova čustva, in da lahko izrazi, kako resen je ta trenutek.

Ko ste ocenili jakost, malo počakajte. Ljubeče ga poglejte. Morda pripomnite: »Vesela sem, da si mi povedal, kako ogromno je. To je zelo pomembno. Ob tebi sem.«

Povzeto po knjigi Dobri v sebi

Preberite tudi:

• Vzgoja močnega sina: Kako lahko mati ustvari trdne temelje za samozavest in uspeh otroka
• Kako v vzgojo na zabaven način vpeljati prakticiranje HVALEŽNOSTI

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol