5 korakov, kako pomagati pri prepirih med sorojenci

1. 1. 2022
Deli
5 korakov, kako pomagati pri prepirih med sorojenci (foto: profimedia)
profimedia

Prepiri med sorojenci so ena izmed najzahtevnejših nalog, s katerimi se soočamo starši. Starši se ne rodimo z znanjem, kako pomagati pri reševanju prepirov, zato je pomembno, da se o tem več naučimo.

Imam dva otroka in iz lastnih izkušenj lahko povem, da se sorojenci lahko zelo dobro razumejo, igrajo in sodelujejo drug z drugim. Se pa lahko tudi prepirajo in drug drugemu včasih počnejo zelo neprijetne stvari.

Če se starši med otroškim prepirom osredotočimo samo na njihovo grdo vedenje, ne da bi pogledali, kateri so resnični razlogi za njihove prepire, jim težko pomagamo.

Obstaja več načinov, kako pomagati otrokom med prepiri, tukaj bom pisala samo o nekaterih.

Zelo pomembno je, da starši razumemo, da otroci neradi delijo ljubezen staršev š s sorojenci. Prihod drugega otroka je lahko zelo močno boleča izkušnja za majhnega otroka in lahko precej omaje njegov občutek varnosti in samospoštovanja.

Čustva pri otrocih so enako boleča kot čustva pri odraslem. Če nam je težko razumeti, kakšna čustva doživlja otrok ob prihodu sorojenca, si lahko pomagamo tako, da si poskusimo predstavljati,  kako bi se počutili, če bi naš mož (ali žena) nekega dne prišel domov in rekel: »Tako čudovita žena si in resnično uživam s teboj. Zato sem se odločil, da pripeljem še eno ženo, ki bo čisto taka kot ti. Boš videla, kako bo lepo! Skupaj bosta pili čaj, hodili na sprehode, po nakupih in nič več ti ne bo dolgčas.« Potem bi večino svojega prostega časa posvetil drugi ženi, za prvo ženo bi pa ostajalo vedno manj pozornosti in ljubezni. Si lahko predstavljate, kako bi se počutili? Bolj verjetno bi vas popadla jeza in ljubosumje, kot pa da bi bili veseli.

Mlajši kot je otrok, večji strah bo občutil ob prihodu sorojenca. Veliko odraslih se še danes spominja, kako so bili zaskrbljeni ob prihodu novega otroka in kako so se bali, da staršem ne bodo več tako pomembni kot prej.

Ko otroci občutijo močan strah, zlasti pred izgubo starševske ljubezni, to pokažejo na različne neprimerne načine. Pogosto se zgodi, da ima takrat starejši otrok več izpadov trme, udari, grize, vleče dojenčka za nogico, ščipa in pretirano objema.

Nekatere starše otrokovo ljubosumje jezi, zato ga kaznujejo, spet drugi želijo močna čustva ljubosumja potolažiti z pojasnjevanjem, vendar noben od teh pristopov v resnici ne pomaga. Prav je, da otroku ne dovolimo, da udari in trpinči svojega sorojenca, a če težav ne bomo reševali na globlji ravni, tam kjer so tudi res nastale, se otrokovo vedenje ne bo izboljšalo. Morda bo v nekaterih primerih celo zaleglo in se bodo otroci umirili, a vedno na račun svojih potreb in notranjega miru.

Pet korakov, ki pomagajo, da otroci postanejo bolj sodelovalni do staršev in sorojencev

Starši bodimo pozorni na svoje potrebe 

Zelo pogosto se dogaja, da ko starši ne poskrbimo za svoje potrebe kot npr.: po počitku, pogovoru s partnerjem, otroci veliko prej pritisnejo na naše »gumbe« zaradi česar se razburimo. Če na otroke kričimo in smo na »koncu z živci» je to znak, da naše potrebe niso zadovoljene in nam primanjkuje energije. V tako stresnem stanju težko pomagamo sebi in smo sočutni s svojim otrokom. Ko se sami sprostimo in zadovoljimo svoje potrebe, to pomiri tudi naše otroke.

Starši bodimo pozorni na svoja čustva

Če opazimo, da se na otrokovo obnašanje odzovemo s pretirano zahtevnim tonom, si vzemimo čas zase – čas za tišino in umiritev lastnih čustev. V pomoč nam je lahko pozitivni odmor. Namen takega odmora, je da se najprej umirimo in se šele potem lotimo reševanja težav.

Kasneje se posvetimo razmišljanju, zakaj smo na otrokovo obnašanje tako močno reagirali. Morda je situacija prebudila spomine iz otroštva, ko so nam ostro govorili in kaznovali za neprimerno vedenje? Morda smo imeli bratce ali sestrice, ki so nas tepli, nas osramotili in smo se pri tem počutili nemočni?  Lastna potlačena čustva iz otroštva so lahko povzročila, da smo se na otrokovo slabo vedenje tako močno in  burno odzvali.

Naslednji pomemben korak – vzemimo si čas za povezovalno igro s svojim otrokom

Ko pride novi otročiček ali pa če imamo v družini več otrok, bo za druge otroke ostalo manj časa za povezovanje - skupnega časa za igro, smeh in pogovor. V družini z več otroki je zelo težko najti čas, da bi zadovoljili potrebo po povezovanju z vsakim otrokom posebej, a tudi zelo majhna količina, na primer 10 ali 15 minut časa za skupno igro ali pogovor samo z enim otrokom bo zadostovala, da se otroci umirijo.

Zadovoljitev naravne potrebe po povezanosti z enim od staršev bo bolj kot kaznovanje, grožnje ali pretirano popuščanje omililo prepire med sorojenci.

Pomagajmo otrokom sprostiti njihova močna čustva

Ko se sorojenci prepirajo, velikokrat kričijo: »On vedno dobi več sladoleda kot jaz!« ali »On ima več igrač kot jaz!« Pravi razlog za prepire se običajno ne nahaja v sladoledu in igračah, ampak v njihovih nepredelanih čustvih. Običajno so ta boleča čustvav povezavi z nezadovoljeno potrebo po povezanosti s staršem. Otroci potrebujejo veliko čustvenega stika s svojimi starši. Če te potrebe niso zadovoljene, bodo bolj agresivni in veliko bolj se nam bodo upirali in se prepirali z nami in sorojenci.

Če vidimo, da otrok želi udariti drugega otroka, postavimo odločno mejo. To storimo  tako, da ga ustavimo in priznamo njegova čustva: »Ne dovolim, da udariš svojo mlajšo sestro! Vidim, da si sedaj močno razburjen.« Če je potrebno, otroka fizično ustavimo, kar bo morda povzročilo, da bo še močneje izbruhnil v jok. Za starša je lahko zelo težko, ko otrok sprošča svoja močna čustva. A otrokom bomo najbolje pomagali sprostiti notranjo bolečino, če jim bomo dovolili izraziti vsa čustva, ne pa tudi vsega vedenja.

Zelo veliko staršev je utrujenih od večnih bojev otrok pri mizi. Kosilo je skupni čas, ko se otroci v bližini staršev počutijo varni, zaradi česar lažje pokažejo tudi svoja neprijetna čustva. Ko torej otrok začne dražiti svojega bratca ali sestrico, ne pomeni, da je z njim nekaj narobe in da je slab otrok, ampak so zelo pogost razlog za tako obnašanje njegova neprijetna čustva. Če starši otroku postavimo učinkovito mejo - dovolimo čustva, ne pa vsega vedenja -  se bo morda zgodilo, da bo začel še bolj jokati in kriviti sorojenca. Včasih se bo zgodilo, da bodo otroci jokali zelo dolgo časa, vendar bolj kot bomo starši sprejemali tudi neprijetna čustva, ne da bi jih na silo ustavljali ali kaznovali, prej se bodo bolje počutili. In prav sprostitev te odvečne energije in slabih čustev jim bo pomagala, da bodo hitreje našli način, kako do ponovne igre in sodelovanja s svojimi bratci ali sestricami, ne da bi se prepirali.

A otroci ne sproščajo svoje odvečne energije in bolečih čustev samo preko joka, ampak tudi preko igre in smeha. Vsaj 20 minut preden se usedemo za mizo, se lahko skupaj z otrokom na kavču ali postelji igramo igro z blazinami. Ko se bo napetost v otroku sprostila, bomo skupni obrok lahko nadaljevali v miru in z dobrimi občutki.

Postavljajmo vprašanja, ki spodbujajo iskanje rešitev

Ko so bili moji otroci mlajši, stari okrog štiri leta,sem jih želela naučiti boljšega obnašanja. Če sem jim določene stvari želela pojasnjevati kot npr.: kaj bi morali narediti prav, kaj je narobe itn., sem hitro naletela na upor.

Moji poskusi naučiti otroke lepšega vedenja so bili sicer dobronamerni, a so se hitro izkazali za neučinkovite. V otrokovi naravi je, da se želi samostojno izraziti in odločati in če tega ne more vsaj delno izraziti, se bo upiral. Izkušnje so pokazale, da imajo  otroci, ki so jim starši vsiljevali svoje rešitve, kot odrasli veliko več težav z avtoriteto, uporništvom ali pretirano podredljivostjo.

Kaj je naloga starša, ko otroci grabijo igrače drugega sorojenca? Postaviti spoštljive in odločne meje. Svojim otrokom postanimo mentorji in jim pomagajmo razmisliti o bolj primernem in odgovornem vedenju. Pogovor pomaga, da otroci razmislijo o svojih čustvih in čustvih drugih ter o bolj učinkovitih načinih, kako rešiti težavo, ne da bi pri tem trpela njihova samozavest in samospoštovanje.

Tipičen primer iz vsakdanjega življenja med sorojenci:

Oče: »Robert, kako se počutiš, ko ti je Marko vzel traktor iz rok?«

Robert: »Jezen sem. Jaz sem ga prvi imel.«

Oče: »Marko, kako se ti sedaj počutiš ?«

Marko: »Zelo sem jezen.«

Oče: »Vidim, da sta zelo jezna. Predlagam, da si vzamemo kratek odmor in se šele po tem posvetimo iskanju rešitev.« Kasneje oče lahko otroka vpraša:

Oče: »Ali lahko razmislita o drugačnem načinu, kako se igrati s traktorjem, ne da bi grabila iz rok drug drugemu?«

Robert: »Ja, jaz mu lahko pokažem, kako se igrati s traktorjem.«

Marko: »Ja, lahko se skupaj igrava. 

Ali to pomeni, da se naši otroci ne bodo nikoli več prepirali? Ne. Prepiri med sorojenci so normalni, zdravi za njihovo osebno rast in se jim v resnici ni mogoče povsem izogniti. A vsakokrat, ko se bomo starši na prepire primerneje odzvali, jim bomo pomagali do boljših odnosov na dolgi rok, do več samozavesti in sposobnosti samostojnega razmišljanja.

Klara Bajec

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez